Navdih

Kuhar pozna pomen soli. Sol je tista, od katere je vse odvisno. Če kuhar ve, da je sol tista, ki naredi pravšnji okus, odločil pa se bo, da jo bo v hrano nasul enkrat, dvakrat, trikrat, … potem ta hrana ne bo več dobra.

Vsak dan tega življenja je slika sama zase. Pri slikah ne gre za to, koliko barve daš na platno. Količine morajo biti prave in na pravih mestih, če želiš, da bo slika zaživela. Samo ščepec soli v pravem trenutku bo pravi jedi dal pravega okusa.

Pogum, ljubezen, občudovanje, razumevanje – vse to imamo. In vsega tega imamo v količinah, ki jih potrebujemo. Z vsem tem pa se moramo naučiti slikati tako, kot je prav. Je jeza slaba? Včasih, ko ne moreš odpreti steklenice, se malo zjeziš, malo bolj se angažiraš in že ti uspe izvleči zamašek.

Obstaja zgodba – ne vem, kako resnična je – na enem od vesoljskih plovil se je pokvarila klimatska naprava, pa so jo skušali popraviti. Ker jim ni uspelo, so poklicali Zemljo in jim naročili, naj poskusijo pogledati, kaj bi lahko bilo narobe pri enaki okvari enake naprave tukaj, na Zemlji. Inženir se je trudil in trudil, a zaman. Ker mu ni uspelo odkriti, kaj bi lahko bilo narobe, je postal jezen in je napravo brcnil, takrat pa je začela delovati. Poklical je na vesoljsko postajo in jim pojasnil, da je napravo brcnil in je začela delovati sama od sebe. Zato so jo brcnili tudi v vesolju in zgodilo se je enako.

Toda že malce preveč jeze ne prinese pravega okusa. Morda je nekaj jeze v redu. Če je je preveč, pa že ni okusna. Ko imaš nekoga rad in z njim prebiješ veliko časa, ponavljaš: »Rad te imam, rad te imam, rad te imam, rad te imam, rad te imam, rad te imam …« Vse do točke, ko človeka lahko spraviš čisto ob pamet in ti reče: »Pusti me, dovolj te imam!«

Če je vse v pravih razmerjih, sleherna jed izpade v redu. Če je v pravilnih razmerjih. Tako nastane lepa zgodba, tako nastane lepa slika. Nikdar ne smeš čutiti, da ti za sliko, ki jo moraš naslikati vsak dan, česarkoli primanjkuje. Nikdar. Vse sestavine imaš. Takšen si bil ustvarjen.

Veliko tehnologije je bilo uporabljene za to, da si bil ustvarjen. Vse je bilo nečemu namenjeno. Tvojemu uživanju. Temu, da si lahko srečen. Da si lahko žalosten. Vendar nismo bili opremljeni za to. Opremljen si za to, da bi bil srečen. Takrat se dobro počutiš.

Začni se v svojem življenju izražati. S pogumom. Imaš ga.

Maharaji 

Vabilo na videoprireditev

Si že kdaj naletel na odgovore brez vprašanj? Odgovori, ki nimajo vprašanj, vprašanj sploh ne potrebujejo. Da si izpolnjen – tudi to pride. Zares. Ko Bog daje, zares daje. Ne daje samo ene stvari, dveh stvari, treh stvari – on da vse. Izvoli, tukaj imaš mir. Tukaj je jasnost. Tukaj je spokojnost. Tukaj je vedrina. Tukaj je veselje. Eno za drugim, eno za drugim …

Ko srce končno občuti polnost. Polnost. Takrat je človek zadovoljen. In sedanji trenutek postane neskončen. Dih postane dragocen. In vse je združeno v popolnosti. Takrat začneš prepoznavati popolnost, saj je megla izginila. In spoznaš, da je popolnost lepa.

Tako lepo je, da je popolno. To se zgodi. Vse, kar je bilo temno, vse kar se je skrivalo, je zdaj osvetljeno. In ti vidiš. In zato, ker lahko vidiš, ni strahu. Ni se ti treba bati, v sebi lahko nosiš občutek jasnosti, resničnih nebes. Ko veš.

Vednost. Nikdar ti ni treba pristati na nevednost. To je možnost, ki jo daje Znanje.

Se spomniš, ko si bil majhen in te je prevzelo, ko si videl letala? Tekal si okrog hiše in krilil z rokami, kot da letiš. Ko si šel v ovinek, si oponašal letalski hrup: »Vruummmm.« To je bilo vse, kar si takrat lahko počel. Nisi se mogel kar usesti v letalo in odfrčati. Samo oponašal si ga lahko. Lahko si se pretvarjal, da letiš. To je bilo vse, kar je bilo v tvoji moči.

Če pa boš naletel na nekoga, ki ima letalo in je tudi pilot, ti bo rekel: »Veš kaj … pojdiva se peljat.« Takrat se ti ni treba pretvarjati. Ni ti treba kriliti z rokami. Ni ti treba na glavo posaditi čepice s propelerjem. V nič se ti ni treba prepričevati. Ni ti treba sanjariti. Lahko veš.

V življenju nikar ne zavrzi tega, kar veš. Kapljica za kapljico, drobec za drobcem – ni nadomestila za védenje. Porodi pa se vprašanje: kaj se kot človek odločaš, da boš v svojem življenju počel? Kaj izbiraš? Ne zavedati se – je odločitev. In zavedati se, je tudi odločitev. Pravzaprav je za oboje potrebna enaka količina energije. Na koncu za oboje porabiš enako količino energije. Kajti nezavedanje se očitno zdi kot lažja pot. Zdi se, kot da z nezavedanjem potrošiš manj energije, vendar to ne drži – zaradi posledic, ki jih prinese s seboj. Ko udarijo posledice, porabiš ogromno energije, za odpravljanje le-teh.

Kakšne so posledice nezavedanja? Bolečina in trpljenje. In tisti, ki je občutil trpljenje, ve, koliko energije je potrebno za to. Tako zelo te izčrpa, da tudi spiš ne. In stane te ogromno denarja. Kupovati moraš robčke, kupovati moraš knjige, telefonariti moraš. Ali ni res? Najti moraš neko olajšanje pred to neumno agonijo in trpljenjem. Kakršno koli olajšanje. To pride z nezavedanjem.

Sprva se zdi, da je za zavedanje potrebne malce več energije, ampak v resnici ni tako. Prihraniš namreč pri robčkih, prihraniš pri knjigah, prihraniš pri telefonskih pogovorih – ker si srečen. Sreča te nič ne stane. Sreča. Vse v zvezi s srečo je brezplačno. Ko si srečen, si rečeš: »Zakaj bi moral koga klicati? Ali moram res početi to in ono? Čemu jok? Čemu knjiga?« Ne. Sprostiš se in vse je enkratno.

Maharaji 

Vabilo na videoprireditev

In nebesa? Občutek veselja, občutek zadovoljstva, občutek miru. Občutek zaljubljenosti. Ko je človek zaljubljen, je v njem polnost. Bi lahko rekli, da je podobno nebesom? Nebesom, kot jih ponavadi tako slikovito opisujejo? Sploh ne. Ko je človek zadovoljen, ker v sebi čuti mir, to preseže vse opise nebes, ki si jih je izmislil um. V nesebih naj bi bila temperatura vedno popolna in ti nikdar ni treba obleči puloverja. Ko je človek zadovoljen, ni pomembno, ali je zunaj nič stopinj ali pa štirideset stopinj. Zadovoljstvo je zadovoljstvo. To so prava, resnična nebesa. Takrat vse skupaj postane božansko. Ne božansko po neki definiciji, temveč zato, ker začne božansko plesati na človekovem obrazu in je nezgrešljivo. Nezgrešljivo.

Da božanskost pleše? Ja. Jasnost? Preprostost? Vse pridejo k tebi, ena za drugo. Nikdar ne pride samo ena. Nikoli niso same. Ne. Vse pridejo. K tebi. Možnosti – ni jim konca. Vprašanja izginejo. To se zgodi, ko pride jasnost. Ostane ti samo ena stvar. Katera? Razumevanje. »Jaz razumem.«

»Prihajanje in odhajanje diha je moj blagoslov.« Ko sem prvič slišal te besede, sem si mislil: »Seveda, to drži.« Mnogim ljudem se to zdi presenetljivo, ampak vedo, da je res. Vedo, da je dih resnični blagoslov. In vendar govorijo: »Bog, če res obstajaš, mi pošlji kakšen namig, kakšno znamenje.« Kakšno znamenje pa potrebuješ? Tukaj je znamenje. Pod tvojim nosom. Ampak ljudje tega ne vidijo.

Vprašanje iz občinstva: 
Rad bi izvedel več o tem, kako biti preprost. Čutim, da pri tem potrebujem malo pomoči.

Maharaji:
Živel je starec. Nekoč je upognjen hodil po cesti, saj je na ramenih nosil drva. Nasproti mu je prišel mladenič in starca vprašal: ‘Postojte, gospod, vas lahko nekaj vprašam? Pravkar sem diplomiral na univerzi in se vračam domov. Ali mi lahko poveste kaj o življenju, o tem, kaj me čaka?’ Starec se je ustavil, odložil drva, ki jih je nosil na ramenih, ter se popolnoma vzravnal. Nato je pogledal mladeniča, se nasmehnil, znova pobral drva in hodil naprej.

Tako zelo verjamemo stvarem, ki jih sploh ne poznamo, a jim vseeno verjamemo. Ko človek reče: »Ne – občutiti moram. Naj občutim,« takrat se začne proces preprostosti. Brez domnev. »Naj občutim. Naj razumem.« In ne: »To je tako in tisto je tako.« 

Če želiš biti preprost, razumi eno stvar: da si preprost. Postati preprost ni proces, ampak gre za to, da ne narediš tistega, kar te ne dela preprostega. Učenje. Včasih največji izziv učenja ni učenje, temveč kako se odučiti tistega, kar si se priučil. 

Začni torej z obratnim procesom: »Naj čutim, naj razumem.«

Maharaji Vabilo na videoprireditev

V vsaki stvari, ki jo boš veliko prakticiral, boš postal zelo dober. Takšen si. V tisti stvari, ki jo boš veliko vadil, boš postal dober.

V Indiji obstaja nek pregovor. V Indiji imajo veliko vodnjakov, ob vsakem vodnjaku pa je čeber, privezan na vrv. Čeber vržejo v vodnjak in ga z vrvjo potegnejo na plano. Vrv nenehno podrsava ob kamniti rob vonjaka. Kamen je seveda mnogo bolj čvrst od vrvi, ampak če vrv stalno drgne ob kamen, ga tudi izdolbe. Temu sledi: kar boš veliko počel, boš v veliki meri tudi osvojil.

Obstaja resničnost, ki je povsod okrog tebe, toda to ni resničnost, kot jo zaznavaš vsak dan. Vsak dan pač zaznavaš tisto, kar sam želiš zaznavati. Obstaja pa še neka druga resničnost. Je slaba? Je grozna? Je obupna? Ne ne ne … Pravzaprav gre za zelo lepo resničnost. 

Saj poznaš to svojo bolest, kajne – da se nočeš spreminjati? Tu so dobre novice! Dobra novica je, da v tebi obstaja nekaj, kar se ne spreminja. In ta stvar ne pripada utvari, temveč je del resničnosti.

Maharaji 

Vabilo na videoprireditev