Arhiv za mesec September 2007
Dodaj komentar 30.09.2007
Navdih
Ena sekunda jasnosti je vse, kar potrebuješ, da ujameš dan. Ni ti je treba posedovati dve toni. Ni ti treba biti zlepljen z jasnostjo. To ni tisto, kar potrebuješ. Samo malo je potrebuješ. Gre za zelo učinkovito stvar. Zares zares močna stvar je jasnost. Izredno močna.
Kakšna je resničnost? Živ si. To je resničnost. Kaj se bo zgodilo jutri? Bodi brez skrbi. Zgodilo se bo. Nekaj se bo že zgodilo. Obstajata dve možnosti: prva je, da boš lahko že mrtev. Če umreš, ti ne bo treba za nič več skrbeti. Ker te ne bo več. Zato ti ne bo treba odgovarjati, če se ne boš prikazal v na delovnem mestu in se bo tvoj šef razjezil: »Oh, poglej, kaj mi je ta človek spet naredil …«
Druga možnost pa je, da boš jutri živ. In nekaj lahko ukreneš v zvezi s tem dejstvom, z verjetnostjo, da boš jutri živel. Lahko se pripraviš na izrekanje dobrodošlice jutrišnjemu dnevu. Z zavedanjem, z jasnostjo, z razumevanjem, s srcem, polnim hvaležnosti. Če boš umrl, ti ne bo treba za nič skrbeti. Niti kazni za parkiranje, ki si jih mogoče že dobil, ti ne bo treba plačati. Tudi če jih imaš veliko. Saj te nihče več ne bo lovil zaradi njih. Ko je konec, je konec. Na nič se več ne moreš pripraviti.
Če pa si živ, lahko nekaj narediš. Vsak dan. Vidiš, lepota vsega tega je, da kvantiteta sploh ni pomembna. Količina sploh ni pomembna. Nihče ne trdi, da bi moral imeti en hektoliter jasnosti. To bi bilo v primeru, če bi bila jasnost tekočina. Je jasnost tekoča ali je trdna? Če je trdna – je potrebuješ sto kilogramov? Ne. Ni pomembno. Količina ni pomembna.
To je naravnost osupljivo, saj so te stvari – mir, ljubezen, razumevanje – same na sebi celovite. In že najmanjša količina le-teh je enaka kot vse, kar bi sploh lahko bilo. Merila niso pomembna.
Če razumeš, sploh ni pomembna količina. Vsako drobno razumevanje, ki ga imaš, je kot da bi imel vse razumevanje, ki ga človek sploh lahko ima. In v ljubezni je enako. Ne moreš je meriti.
Koliko truda je potrebnega, da se znebiš bremen zmede? Koliko? Vse to lahko traja leta in leta, ko občutiš obžalovanje, krivdo, to in ono. In potem – malce jasnosti, že malce jasnosti lahko vse to ustavi.
Maharaji, Amaroo, Avstralija 2007
Vabilo na videoprireditev.
Kategorija:
Odlomki
Dodaj komentar 29.09.2007
Navdih
Ne gre za to, kar se dogaja v svetu. Gre za to, kar se dogaja v tvojem življenju. Gre za to, kar vidiš. Kar čutiš.
Ali čutiš svoje srce? Ali čutiš strast do miru, v svojem življenju? Ali čutiš strast do veselja, v svojem življenju? Ali čutiš strast do razumevanja, v svojem življenju? Ali čutiš strast do jasnosti, v svojem življenju? Česa si želiš?
Kaj te žene? Kaj te vsak dan poganja? Logika ali strast? Vsi tvoji razlogi – »Moram še to, moram še tisto …« – ali pa želja po izpolnitvi, ki korenini globoko v tebi?
Če jo sprejmeš v svoje življenje, postane tvoj družabnik. Postane sila, ki te oblikuje, s katero se razvijaš in te obrne k tistemu, zaradi česar si bil ustvarjen.
Ustvarjen si bil zaradi veselja.
Maharaji, Amaroo, Avstralija 2007
Vabilo na videoprireditev.
Kategorija:
Odlomki
Dodaj komentar 26.09.2007
Navdih
Kakšna je tvoja narava? V tvoji naravi je, da takrat, ko prideš v stik s to lepoto, s to silo, ki je v tebi, na plano pride veselje. Zgodi se mir.
Kje, če ne v kuhinji, se uporablja ponev? Ja, z njo lahko tudi koga lopneš po glavi, ampak ni bila ustvarjena s tem namenom. Z njo bi lahko tudi izkopal luknjo – šlo bi. Ampak tudi za to ni bila ustvarjena. Lahko bi jo poskusil uporabiti namesto klobuka. Poveznil bi si jo na glavo, prijel za ročaj in hodil naokrog. Na nek način bi se obneslo, ampak to ni njen namen.
In če si si kdaj zastavil vprašanje: »Čemu le je namenjena ponev?«, je očitno. Za peko. Za kuhanje. V tem je dobra. Za to je bila ustvarjena. Zastavi se torej vprašanje: »Kaj pa človek? V čem je človek dober?« V tem, da se bojuje? Ne. To je grozno. Zakaj? Ker se s tem ubija, uničuje se. In s kakšnimi razlogi? Z razlogi, ki niso preveč dobri.
V čem je človek dober? Ko pogledaš in razumeš, da je človek posoda, v katero se lahko naseli mir … To je tisto, kar meni pove, za kaj je bil človek ustvarjen. In kaj počneš v svojem življenju, da bi dosegel to? Le tako lahko pravilno uporabiš telo, ki si ga prejel. Za vse drugo, za vse drugo, kar počneš – vse, kar ti ne prinaša tega veselja in miru – to telo ni bilo ustvarjeno.
Maharaji, Amaroo, Avstralija, september 2007
Vabilo na videoprireditev.
Kategorija:
Odlomki
Dodaj komentar 18.09.2007
Navdih
Koliko se zavedamo svojega lastnega obstoja?
Svojega soseda poznamo bolje kot sami sebe. Vedenje drugih ljudi znamo predvideti bolj natančno kot svoje.
Koliko si doslej vložil vase? Koliko razumevanja si namenil samemu sebi? Seveda potem nekateri porečejo: »Ampak to je sebično.« In vendar je to, da odpreš darilo, ki ti ga je dal stvarnik, nekaj najbolj nesebičnega, kar lahko človek naredi.
Vse drugo, kar moraš početi, nima nič opraviti s to preprosto stvarjo, ki ji pravimo življenje. Potegni ločnico med tem, kar lahko delaš, ker si živ, in samim dejstvom, da si živ. To je velika razlika. Zato ker si živ, lahko počneš marsikaj, ampak vse stvari, ki si jih boš nabral in v katerih boš užival, bodo prišle in na koncu odšle. In kaj je tisto, kar bo ostalo? Samo ti – ta nezapletena, preprosta, nesmrtna resničnost v tvoji notranjosti.
Smrt? To je ena tistih stvari, ki jih ne moremo spremeniti. Ko se enkrat zgodi, se zgodi. Zapustiti moramo ta kraj. Oditi.
Kam naj bo usmerjena naša pozornost? Na tisto, kar imamo zdaj. In kaj je to, kar imamo zdaj? Priložnost življenja. Ni ti treba iti v svetišče, cerkev ali mošejo, da bi ugotovil, ali si živ ali mrtev. Tisti, ki so živi, vedo, da so živi. Obstaja izrek, ki pravi, da je človek, ki se ne zaveda, sicer živ, in vendar enak truplu.
V čem je razlika? Kaj je tisto, česar odsotnost povzroči, da telesu potem rečemo truplo?
Ko človeka zapusti zavest, kaj se zgodi? Ne more več doživljati veselja in bolečine. Lahko stopiš predenj in mu rečeš: »Tvoj bančni račun je prazen,« pa truplo ne bo točilo solz. »Ostal si brez službe.« Ne bodo ga mučile skrbi in žalost.
In kje je razlog? Ta dih, ki se giblje v nas – zavest. Zato ker se človek zaveda, lahko opazuje, vidi, čuti, reče »Da« ali »Ne«. Lahko se smeji ali pa reče: »Kako žalostno.« Vse te stvari, za katerimi se ženemo, imajo eno podlago, en razlog – da smo živi.
Vendar, če tega ne znamo videti in razumeti, kaj nam potem koristi?
Maharaji (vir: tprf)
Vabilo na videoprireditev.
Kategorija:
Odlomki
Dodaj komentar 17.09.2007
Navdih
Podarjen nam je bil ta prelepi, čudoviti občutek v srcu – da z njegovo pomočjo lahko sežemo vase. Dano nam je bilo srce, ne kot vir razlogov ali misli, ampak da sežemo navznoter.
Uporabi ga.
Na področju srca ni družbe, ki bi postavljala pravila. Tam ni nikogar, ki bi postavljal pravila, kako bi moralo biti ali kaj naj bi delal in česa ne. V tem kraljestvu, na tem področju srca moramo vedno izhajati iz najbolj iskrenega. To je edino pravilo.
Tu gre za srce. Imaš srce, kraj, ki se nikoli ne postara. Telo se postara, srce ne. Isto je kot takrat, ko si bil še majhen otrok. Srce ti nikoli ne ukazuje.
Razum ukazuje – nenehno, ves dan: »Naredi to, naredi ono. Tole bi moral delati, to moraš narediti.«
Tudi srce ti govori, vendar ne ukazuje. Reče ti: »Bodi srečen. Bodi vesel. Bodi hvaležen.«
Kadar v sebi čutiš mir, razum reče: »Kaj? Kaj pa počneš?«
Srce pravi: »Da. Dobro se počutim. To je pravo.«
Srce se nahaja onkraj domišljije. Onkraj domišljije je področje resnične spokojnosti, resnične izpolnitve, resničnega veselja – nečesa, česar razum ne more dojeti. Vsak dan, ko znamo biti hvaležni za to darilo, je dan, ki ga je bilo vredno živeti. Krog je sklenjen. Sonce ni zaman vzšlo in zašlo. Dih ni zaman prišel in odšel. Čas – sekunda, ki je minila, vrtenje zemlje, gibanje vesolja – vse to ni bilo zaman, ker je bil nekdo, ali kolikor jih je pač bilo, hvaležen za ta dan, hvaležen za življenje.
Naj srce ne leži pozabljeno v kakem kotu. Naj ne obleži nekje v kaki podrtiji. To ni njegovo mesto. Njegovo mesto je v tebi, kjer lahko zapleše in zasije. In potrudi se, vsak dan, da bo srce lahko zaplesalo ta svoj mali ples.
Maharaji (vir: tprf)
Vabilo na videoprireditev.
Kategorija:
Odlomki
Dodaj komentar 16.09.2007
Navdih
Mož pride v mesto in rad bi kupil kak strip o Supermanu. Išče in išče. Hodi po knjigarnah, vendar takega stripa ne najde. V vse trgovine v mestu stopi, a ga ne najde. Razočaran je, utrujen in ne ve, kaj naj naredi. Zelo jezen se zato vrne v svoj hotel.
Kar naenkrat pa nekdo potrka na vrata in mož zagodrnja: “Glej! Kdo me zdaj nadleguje?” Odpre vrata, pogleda naravnost in ne vidi nikogar. Potem pogleda dol in vidi malega fantiča, drobnega fantiča, ki ponižno stoji in nekaj nosi pod svojo majico. Mož ga vpraša: “Kaj hočeš? Zakaj si si izbral mene? Pusti me pri miru. Pojdi!” Fantič ga pogleda in reče: “Gospod, želite Supermanov strip?” On odvrne: “Zakaj mi težiš? Pozabi!” In fant reče: “Imam strip.” Ta se še bolj razburi: “Ne nadleguj me. Odidi!” Potlej fant izpod majice potegne čudovit strip. Natanko takšnega, kot ga je oni hotel imeti.
To se zgodi nam, ko iščemo to Znanje. Mir iščemo povsod, pa ga ne najdemo. Zato razočarani odnehamo. Takrat pride Mojster in reče: “Ali ga hočeš? Imam ga.” In mi odvrnemo: “Človek, pozabi. Kaj govoriš? Saj na tem svetu ni miru.” Predno opaziš, ga Mojster razgrne pred tabo in kaj še lahko rečeš?
Maharaji, Caracas, Venezuela, 25. julij 1975
Vabilo na videoprireditev.
Kategorija:
Odlomki
Dodaj komentar 15.09.2007
Navdih
Dolgo je že, odkar mnogi zanemarjamo temeljna dejstva našega življenja.
Če pogledaš majhne otroke – tako polni nedolžnosti so. Kamorkoli gredo, pritegnejo pozornost. Tako lepo je pogledati dojenčka, ki ti vrne pogled in se ti nasmehne. Ne da bi si bila predstavljena! Bilo bi zelo čudno, če bi stopil v dvigalo, kjer bi se odrasel človek zastrmel vate in se ti smehljal. Počutil bi se nelagodno in verjetno odvrnil pogled.
Ampak pri otroku? Nobenih težav. Otrok gleda vate in ti vanj. Zakaj? Zaradi nedolžnosti. Zato ker veš, da otrokovo vedenje ni naučeno. Pristno je. Otrok se še ni naučil umetnosti zavajanja – kdaj naj se namehne in komu – vseh teh igric. Otrokovo nedolžnost poznamo, kajti nekoč smo bili tudi sami le majhni otroci in tudi mi smo počeli take stvari. Vsak dan je bil lep – sonce je bilo lepo, luna je bila lepa, vsak dan je bil drugačen in nobena misel na včerajšnji dan ti ni mogla pokvariti današnjega.
In vendar je ta otrok še vedno tu. Ta privlačnost in nedolžnost sta še vedno tu. Nov dan, dobrodošlica vsakemu trenutku, veselje nad življenjem – to je še vedno tu. Vedno je bilo in vedno bo. Čistost in iskrenost prebivata v srcu prav vsakega človeka.
Med vsem tem, kar bi lahko vedeli, in med vsem tem, kar bi lahko odkrivali, moramo poznati tisto, kar prebiva v srcu. To je tisto, kar res lahko nekaj spremeni. To je tisto, kar je resnično. Tu izvira naš notranji studenec iskrenosti. To nas dela to, kar smo. Zaradi tega lahko doživljam veselje, ki ni prišlo od nekod drugod, ampak veselje, ki ga doživljam zato, ker sem priča lepoti, ki leži v meni. Ne le v domišljiji, ampak čisto praktično.
Maharaji (vir: tprf)
Vabilo na videoprireditev.
Kategorija:
Odlomki
Dodaj komentar 14.09.2007
Navdih
V svetu vlada nemir, poln je nasprotij. Ali vsak človek išče nekaj drugega, ali vsi iščemo isto?
Vsakdo nekaj išče. Nekateri iščejo bogastvo, drugi si želijo posesti, tretji družino. Toda kaj je ta želja, ki je skupna vsem – ne glede na to, ali živijo v Ameriki, v Indiji, Angliji, ali v kateri koli drugi državi? V vsakem človeku, v srcu prav vsakogar, obstaja žeja. Če ne prepoznamo te žeje, če ne prepoznamo vrednosti diha, bomo zapravili življenjsko priložnost.
Ali vsak človek lahko živi izpolnjeno?
Sem smo prišli, da se nečesa naučimo, in jaz povem ljudem, da nam ni treba oditi praznih rok. Vsak dih je lahko poln miru. Vsak dih je lahko poln veselja. Svojo žejo lahko potešimo in življenje naredimo uspešno. Lahko napolnimo čašo srca. Ko je v srcu radost, zadovoljstvo, mir, lahko gremo kamor koli.
Ali trdite, da je to, kar iščemo, že v nas samih?
Kadar razmišljamo o miru, kadar razmišljamo o sreči, mislimo, da ju bomo našli nekje zunaj. V tem iskanju se podamo na vrhove gora, odpotujemo na Luno. Vse življenje verjamemo, da bomo to, kar iščemo, našli, ko bomo starejši. Ko se upokojimo, pa še vedno iščemo. Ali je ta mali otrok našel, kar je nekoč iskal? Ali smo našli vrata, ki smo jih iskali? Ali smo našli ključ, ki smo ga iskali? Našli smo veliko ključev, toda kaj nam bodo ključi, ki jih ne potrebujemo?
To, kar iščemo, iščemo zunaj. In kje so mnogi povedali, da je? Znotraj. To ni majhna stvar. Tisto, kar iščemo, je v nas. Morda temu rečemo Bog, morda sreča, morda mir, ali pa resnična ljubezen. Vse to so samo različna imena za isto stvar. To stvar pa lahko najdemo v sebi.
Kako vi pomagate pri tem?
Prvi korak je, da človek poišče žejo po sreči, po notranji radosti. Ko jo enkrat najde, je naslednji korak, da posluša – da prisluhne samemu sebi, da prisluhne temu, kar govorim jaz, in če potem želi, nadaljuje po tej poti spoznavanja samega sebe, po poti Znanja. Znanje je tisto, kar dam človeku. Zaradi tega je moje sporočilo tako zelo drugačno. Ne gre le za besede. Obstaja še nekaj več.
V čem se to Znanje razlikuje od drugih vrst znanj?
Na eni strani obstaja mnogo različnih vrst znanj, na drugi pa obstaja Znanje, s pomočjo katerega spoznaš to, kar imaš v sebi. Pri vsem drugem znanju gre za druge stvari. Pri tem pa gre za resnično stvar. Jaz govorim o resnični stvari. Nekoč me je nekdo prosil, naj primerjam vrednost tega Znanja z vrednostjo drugih stvari. Rekel sem: ‘Predstavljaj si, da je vrednost vseh drugih stvari na svetu nič, vrednost tega Znanja pa ena. Če ničle postaviš pred enico, ena ostane ena in ničla ostane ničla. Če pa enico postaviš na prvo mesto, ničle pa za njo, bo vsaka ničla povečala celotno vrednost.’ To ne pomeni, da druga znanja niso nič vredna. Ne, druga znanja imajo svojo vrednost. Toda to Znanje je kralj vseh znanj. To Znanje preusmeri tvoje čute od zunaj navznoter, da lahko kakor čebela posrkaš nektar iz prav vsakega cveta in z njim napolniš čašo srca. Potem je tvoje življenje lahko uspešno.
Kako se lotimo tega?
Kako lahko začnemo? Z otroškim srcem. Nekateri ljudje pravijo: ‘Ampak jaz imam petdeset, šestdeset let. Nimam več otroškega srca.’ Vendar ga imajo, kajti edina stvar, ki se ni spremenila in se nikoli ne bo, je notranje bistvo. Nikoli. Spomin bo opešal. Oči bodo oslabele. Vse se bo postaralo, srce in njegovo iskanje pa se ne bosta nikdar. Nekoč smo bili otroci in ta otrok v nas bo vedno otrok, z otroškim srcem. Življenju pristopi z enako preprostostjo.
Ali trajno izpolnitev in radost res lahko najdemo v sebi?
Nedavno mi je nekdo prinesel sveže mange – zelo sočne. Če jih pregneteš, se napolnijo z lastnim sokom, tako kot steklenička. Treba ga je samo še popiti.. Niti slamice ne potrebuješ. Odstraniš vrh in spiješ. ‘Ah, kako je bilo tole okusno!’
Ko piješ in si resnično resnično žejen, se potem, ko nehaš piti, zgodi nekaj zelo naravnega – zavzdihneš: ‘Ah …’. Komu je ta ‘ah ‘ namenjen? Tebi, steklenici, vodi? Tebi ne more biti, saj ti že veš. Pa vendar je slišati ‘ah’. To je zvok izpolnitve.
V svojem življenju lahko doživljamo ta ‘ah’, doživljamo lahko resnično izpolnitev. Znova in znova usmerjam k oazi, kjer lahko pijemo in si potešimo žejo. Ljudi spomnim na vodo, ki je nujno potrebna, da notranje polje postane rodovitno. Vedno znova in znova jih spomnim na dragocenost obstoja. Če znamo razumeti dragocenost obstoja, smo našli večnost. V vsakem trenutku lahko najdemo izpolnitev, lahko najdemo veselje.
(Ta članek je bil prvič objavljen v kanadski reviji Elanadu.)
Maharaji (vir: tprf)
Vabilo na videoprireditev.
Kategorija:
Odlomki
Dodaj komentar 13.09.2007
Navdih
Ko sem v Novo Zelandijo prišel prvič in bival v hotelu, sem pogledal dol in za trenutek pozabil, da sem v Novi Zelandiji. Vendar, čeprav sem za sekundo pozabil, da sem v Novi Zelandiji, je bila stvarnost ta, da sem v Novi Zelandiji.
Enako človek pride na ta svet in pogleda naokrog. Vidi mnogo stvari. In potem za sekundo pozabi. In ta sekunda ne ostane samo sekunda. Postane vse njegovo življenje. Takrat pozabi, kakšna je resnična stvarnost življenja. Ta je še vedno prisotna in Učitelji so jo vedno prišli razkrit, saj je zate pomembno, da jo poznaš.
Maharaji, Auckland, Nova Zelandija, 24. oktober 1974
Vabilo na videoprireditev.
Kategorija:
Odlomki
Dodaj komentar 13.09.2007
Navdih
Učitelj nič ne vzame zase. To Znanje ti podarim. Dragoceno je. Tisti, ki ga prakticirajo, vedo, kako dragoceno je. Jaz ne vzamem ničesar. Nočem tvojega denarja.
Zakaj potem to počnem? To počnem, ker mi je v veliko veselje. In veselje je tista stvar, zaradi katere se pojavi ljubezen. In jaz želim ljubiti. Zaradi tega se imam za enega najsrečnejših ljudi na svetu. To Znanje dajem ljudem brezplačno. Ko ga ljudje dobijo, občutijo veliko srečo in to osreči tudi mene.
Maharaji, New York, 28. julij 1973
Vabilo na videoprireditev.
Kategorija:
Odlomki
Nazaj
