Navdih

VEČ KOT VIZIJA

Dodaj komentar 29.10.2007 Navdih

O čem je Sokrat govoril, ko je rekel: “Spoznaj samega sebe”? Dandanes o tem razpravljajo in debatirajo na univerzah. Spoznaj samega sebe, kajti v tebi izvira to, kar iščeš. 

Ali imam kakšno vizijo miru? Nimam je. Imam nekaj več. In zelo ponižno ti povem, zelo ponižno, da je to, kar iščeš, v tebi.

Na obličju te Zemlje je mir zate, za človeško bitje, povsem mogoč. Povsem uresničljiv. Ni neuresničljiv. Zelo zelo uresničljiv je. Obrni se vase in čutil ga boš.

Maharaji, Trst, 17. oktober 2007

ISKANJE NEČESA

Dodaj komentar 29.10.2007 Navdih

Maharaji, Trst, 17. oktober 2007

Vabilo na videoprireditev.

OD KOD PRIHAJA MIR

Dodaj komentar 27.10.2007 Navdih

Ko potujem in govorim ljudem, moje sporočilo govori o zelo resničnih stvareh: o miru in o možnosti, da bi ga čutili v svojem življenju vsak dan. Torej od kod prihaja mir? Naj vam povem kratko zgodbo, ki to lahko postavi v pravo luč.

Nekega dne je turist prišel v zelo oddaljeno vas, kjer so živeli preprosti ljudje. Naslednje jutro je prislonil ogledalo na steno, da bi se obril, a ga je kasneje pozabil sneti. Tako je mimo ogledala, ki je še vedno viselo na steni, prišel starejši vaščan z dolgimi sivimi lasmi, žarečimi očmi in lepim sijočim obrazom. Nikoli še ni videl samega sebe, in ko je videl svojo sliko v zrcalu, je bil očaran: “Danes,” je mislil, “sem videl obličje boga.” Odšel je presrečen.

Za njim je prišlo lepo mlado dekle. Ko se je zagledalo v ogledalu, je bilo presenečeno: “Zagledala sem najlepšo žensko na svetu, in ko bom odrasla, bi rada bila takšna!” Potem je prišel mimo mož, ki je izgubil svojega očeta. Ko je pogledal v ogledalo, je rekel: “O moj bog, znova vidim svojega očeta!” in je vzel ogledalo s seboj.

Vsi trije vaščani, ki so se videli v ogledalu, so bili zelo vznemirjeni. Začeli so se prerekati in ni trajalo dolgo, pa se je vsa vas začela prepirati. Vsi postali nesrečni, kajti vsak, ki je pogledal v ogledalo, je videl nekaj, kar mu je bilo všeč in vsak je hotel imeti ogledalo zase.

Končno pa je mimo prišel modrec in jih vprašal: “Zakaj se vendar takole prepirate?” Eden je odgovoril, da mu je zrcalo pokazalo boga, drugi, da mu je pokazalo njegovega očeta in še drugi so povedali, kaj vse so videli. Zaprosil je za to čudežno stvar in ko jo je zagledal, se je nasmehnil: “Ali ne veste, kaj je to? To je ogledalo.”

Poklical je starega moža in rekel: “Nisi videl božjega obličja, videl si samega sebe.” Poklical je mladenko in rekel: “Nisi videla najlepše ženske, videla si samo sebe.” Poklical je mladega moža in rekel: “Mislil si, da vidiš svojega očeta, ker si mu podoben. Toda to si bil ti.” Poklical je vse, enega za drugim in dejal: “Poglej, kar vidiš in kar ti je všeč v tem ogledalu, ni ogledalo, ampak si ti!”

Kakšno zvezo ima ta zgodba z mirom? Mir prihaja iz vas. Poskusite razumeti, od kod prihaja zamisel o miru. Ali je mir nekdo izumil? Ali je nek pameten človek hodil okoli po hribih, nekdo, ki je rekel: “Mir, to je dobra zamisel. Imejmo mir.” Ne.

Kolikor časa obstaja človeštvo, obstaja hrepenenje po miru. Potreba po miru prihaja iz notranjosti. Mir je hrepenenje srca. Tako preprost je, kot sta vdih in izdih. Film življenja se začne s prvim dihom. In vsi vemo, kako se film konča.

Očarani smo nad vmesnim delom zgodbe. Živimo za stvari kot so: “Kdo sem? Kaj sem? Kaj sem dosegel?” Vse to je lepo, a nikoli, nikoli ne pozabi, kako pomembno je, kje se je začelo in kje se konča.

Možnost miru se skriva v tebi. Mir ni last nobenega naroda, družbe ali vere. Mir pripada ljudem, kot ste vi in jaz. Kje se kaže mir? Kaže se v svetišču srca. To je edino mesto, kjer je mir dobrodošel. Ljudje kot vi in jaz hočemo in pozdravljamo mir v svojem življenju. Mir prebiva tukaj, v našem obstoju.

Maharaji 

Vabilo na videoprireditev.

ODSEV MIRU

Dodaj komentar 26.10.2007 Navdih

Kamorkoli greš, si vsak želi miru. Nedavno sem se pogovarjal z zaporniki: “Ali si želite miru?” “Seveda!” Lahko se pogovarjate z ljudmi v vojski: “Ali si želite miru?” “Da, prav gotovo!” Torej si vsak želi miru. In potem jih vprašaš: “Kaj je mir?” In dobiš presenetljiv odgovor. Vsak ima svojo različico miru in vsak gleda nanj iz popolnoma drugega zornega kota.

Nekega dne sem se pogovarjal s svojo nečakinjo, ki je rekla: “Ah, ljubim to barvo!” Rekel sem: “Ljubiš to barvo? Ali ti je všeč?” Rekla je: “V čem je razlika?” Odvrnil sem: “Razlika je zelo velika. V resnici hočeš reči ‘všeč mi je’ in lahko to še poudariš, da ‘jo imam zelo rada,’ vendar pa je ljubiti nekaj precej bolj obojestranskega, kot ti to lahko nudi ta barva.”

In na enak način ljudje, ko je tišina, pravijo: “Ah, tako mirno je.” Ne, tiho je. Ljudje mislijo, da je mir odsotnost vojne. Imajo svojo predstavo o miru. Obstajajo ljudje, ki mislijo, da je mir to, da vsi hodijo naokrog zelo spokojno, nosijo valujoča oblačila in rože v laseh in se pozdravljajo s simboli miru. Nihče ti več ne seže v  roko. Morda se samo dotaknejo s prsti in rečejo drug drugemu: “Mir.” Pri tem res ni nobenih omejitev, kajne?

Naj vam povem zgodbo. Nekoč je živela kraljica in je imela zelo lepo ogrlico. Na balkonu si je nekega dne po kopanju sušila lase. Snela je ogrlico in jo obesila na kavelj. Mimo je priletela vrana, zagledala ogrlico, ki se je svetlikala na soncu in jo popihala z njo. Spustila jo je na drevo in ogrlica se je ujela na eno izmed vej. Pod drevesom je bila blatna, umazana reka. Ko je kraljica segla po ogrlici in jo pogrešila, je zagnala vik in krik: “Kdo jo je ukradel?” Vse je pozvala, naj jo iščejo, a nihče je ni mogel najti. Rekla je kralju: “Če ne bom našla svoje ogrlice, ne bom jedla nikoli več.” Kralj je bil zelo zaskrbljen in je poslal vso svojo vojsko in ostale, da jo poiščejo, a je nihče ni našel. Končno je kralj oznanil: “Kdor najde ogrlico, bo dobil pol mojega kraljestva.” Potem so jo ljudje začeli še bolj iskati.

Nekega dne je šel general mimo drevesa in v reki pod drevesom zagledal ogrlico. Takoj je skočil v blatno vodo, saj je hotel pol kraljestva. Minister je videl generala skočiti v reko, tudi sam zagledal ogrlico v vodi in skočil vanjo. Kralj je zagledal svojega generala in ministra, kako jo iščeta, in tudi sam skočil v vodo, zdaj so jo iskali vsi trije. Nato je prišlo mimo še več vojakov in vaščanov in vsi so skočili v reko.

Končno je nekdo, ki je imel nekaj več modrosti, dejal: “Kaj pa delate? Ogrlice ni tu notri, tam gori je. Poganjate se samo za odsevom.” Kralj je rekel: “Ker si jo našel, je pol kraljestva tvojega.” Modri mož pa je odvrnil: “Ne potrebujem vašega kraljestva. Lahko ga obdržite.”

Zakaj sem povedal to zgodbo? Ker tudi mi ravnamo tako. Vidimo samo odsev miru. Lepo je, da ni vojne, a to je odsev miru, ne pa mir sam. Mir se začne pri vsakem posamezniku na obličju te Zemlje. To je ogrlica, vse drugo je odsev.

Ko je srce polno, ko je človek izpolnjen, potem ni več v dvomih, nima več vprašanj, temveč odgovore. Nismo več zapleteni, ampak preprosti. To imamo najraje; takšni moramo biti. Takšna je naša narava. Ko smo v tem ravnovesju in polnih src, sije naša prava narava. In naša resnična narava je lepa. Je resnična. In to je mesto za pravi mir. Iščemo ga tako daleč, pa je tako blizu nas.

Še v najbolj brezupnih situacijah obstaja upanje. Takšni smo. V vsakem človeku obstajajo vztrajnost, razumevanje in moč. In moč je to, da se napotimo proti portalu, ki vodi do notranjega miru. Maharaji 

Vabilo na videoprireditev.

NEVERJETNI ČUDEŽ

Dodaj komentar 22.10.2007 Navdih

Nekdo je rekel: »Vsi smo prišli iz istega kraja in pristali tukaj. Kakor hitro pa nas je zajel veter tega sveta, smo se razpršili naokrog in začeli govoriti, to je moje, to je tvoje …« Razpršenost. Jaz govorim angleško, vi govorite drug jezik. Kako gledamo na druge ljudi? Pravzaprav sploh ne znamo videti sočloveka. Ne sanja se nam o tem, kako naj gledamo nanj. Ko pogledamo drugega človeka, rečemo, ti si mlad, ti si star. Indijec, Američan, Italijan, Kitajec, Japonec, Afričan.

Osupljivo je. Ljudje vidijo torbo znamke Louis Vuitton in v njej ne vidijo samo torbe, ampak rečejo: »Ta mora pa res biti dobra.« Ko pogledamo sočloveka, nikdar ne rečemo: »Ta mora pa res biti dober.« Vprašamo ga, od kod prihaja. To je veter tega sveta. Pozabili smo na to, kako naj gledamo na sočloveka. A pozabi na druge – pozabili smo, kako naj gledamo sami nase. Ko se pogledamo v ogledalo, ko vidimo svoj obraz v ogledalu, ne vidimo sebe, temveč svoje napake. Vidimo nepopolnosti. Lase, brado …Zato te vprašam: »Kdo si?« Prišel si in to je bil neverjeten čudež. Dandanes ljudje mislijo, da je čudež, če iz stropa začne curljati mleko. To ni čudež. To je povsem relativno. Če bi mleko curljalo pri tvojem sosedu, bi se ti to zdel pravi čudež, če pa bi mleko začelo curljati v tvoji spalnici, bi to postala nadloga.

Kaj je čudež? Povedal bom, kaj je čudež. Ti si čudež. In tukaj ne gre za en sam čudež. Dejstvo, da živiš, je čudež. Se tega zavedaš? Ali to sploh razumeš? In da vate vsak dan prihaja dih – tudi to je čudež. In to, da obstajaš, je še en čudež. In da čutiš. In da lahko veš – to je čudež. Da lahko razumeš – tudi to je čudež. Sem šel predaleč pri tem, ko sem na novo definiral, kaj so resnični čudeži? Žal mi je, ampak nisem tukaj zato, da bi si izmišljal definicije. Tu sem zato, da bi v tebi spodbudil dovolj razumevanja, da boš s pogumom pogledal stvari takšne kot so. To je vse.

Resničnost je lepa. Kajti v resnici v srcu prav vsakega človeškega bitja – in resno mislim, prav vsakega – pleše želja po občutenju miru. Ne želja po tvoji definiciji miru, temveč želja po resničnem miru. Po miru, ki je znotraj.

Maharaji, Trst, 17. oktober 2007

Vabilo na videoprireditev.

O MIRU

Dodaj komentar 22.10.2007 Navdih

Bolj ko potujem, bolj ko govorim ljudem, bolj je očitno, da ima vsak človek svojo definicijo miru. Nekateri ljudje mislijo, da je mir odsotnost hrupa. Nekateri ljudje so mnenja, da je mir moč najti v lepem razgledu. Nekateri mislijo, da je mir odsotnost vojne. Zato naj vse skupaj nekoliko zgladim. Na tem svetu se lepih krajev res ne manjka. Trst je na primer lepo mesto. Ko sem priletel sem, sem videl lepoto teh krajev. In na tem svetu je zelo veliko izjemno tihih krajev. Kako je potem mogoče, da miru ni? Ali je mir nekaj, kar se zgodi v človeku samem ali nekaj, kar se zgodi izključno zunaj?

Lačnemu človeku ne moreš reči: »Saj to pa res ni nič takšnega, če si lačen.« Utrujenemu človeku ne moreš reči: »Je že v redu, saj ti ni treba spati.« Ne. Ko naslavljaš nekaj, kar je v človeku temeljnega, ni kompromisov.

Kdo smo? Kaj smo? Smo seštevek vse te tehnologije, ki obstaja na svetu? Visokih zgradb in cest in letal in kamer in satelitov v vesolju – smo to mi? Smo to mi? Graditelji velikanskih ladij, ki so vse večje in večje in večje? Titanik. Ladje res postajajo vse večje in večje in večje. In danes načrtujejo še večje, take, ki si jih niti zamišljati ne moreš. Ladje z letališči. In ne gre samo za letalonosilke, temveč za povsem konvencionalna letališča, ki so postavljena na njih.

Ko se ti v stopalo zapiči droben žebelj in te to boli, ti ne more nihče reči: »Kaj pa se tako sekiraš zaradi majhnega žebljička? Poglej, kako velike ladje smo zgradili ljudje, ladje, ki so mnogo večje od tega žebljička. Poglej si to letalo – ogromno je! V dveh nadstropjih. Ta žebljiček pa je tako droben. Zakaj te taka mala stvar sploh vznemirja? Na koncu koncev sodiš med velike ustvarjalce vsega tega.« Vidite, pojasnila se ne obnesejo. Vse, kar je temu človeku pomembno je, da se znebi žeblja, ki ga ima v stopalu. Kajti ta mali žebljiček ga boli. Ne gre za razlage, ampak za to, da se znebiš bolečine.

Razlog, zaradi katerega navajam to primerjavo, je, da je pri miru enako. Človek, ki ne čuti miru, čuti, da mu nekaj manjka. Tega, da si želiš miru, ti ni nihče priučil, tako kot te ni nihče naučil, kako jokati. Ali ti je kdo moral predavati na to temo? Kdorkoli? Se morda spomniš česa takega? Si kdaj videl mati, ki je otroku kazala: »Poglej, zdaj pa zajoči takole … Uuaaa…«? Ne. Otrok zna jokati sam. Otrok se zna smejati sam. Otrok zna obstajati. To so osnove in nikogar ne potrebujemo, da bi nas učil teh stvari.

Tudi želja po miru je temeljna. To smo. To je naša osnova. Potreba v našem srcu. Vsak dan nas žene, da najdemo mir. Da najdemo zadovoljstvo. Da najdemo manjkajoči košček v sestavljanki.

Maharaji, Trst, 17. oktober 2007

Vabilo na videoprireditev.

PRIREDITEV Z MAHARAJIJEM V TRSTU

Dodaj komentar 22.10.2007 Navdih

Maharaji je govoril v gledališču Rossetti v sosednjem Trstu, kamor ga je pod pokroviteljstvom italijanskega predsednika, italijanskega državnega sveta ter vlade Furlanije Julijske krajine povabila lokalna skupnost. Maharajijev prihod v dvorano je pospremil bučen aplavz, nato pa ga je občinstvu predstavil predsednik regije Furlanija Julijska krajina ter prebral osebna pisma italijanskega predsednika ter predsednika državnega sveta Republike Italije. Maharajiju je posebno nagrado za njegovo delo poklonil tržaški župan Ricardo Illy.

Maharaji je svoj govor začel z naslednjimi besedami: »Res najlepša hvala. Tole je bil že sam po sebi dolg in izčrpen uvod. Ko danes govorimo o miru, mora to biti zelo preprosto. In preden začnem govoriti o miru, moramo razumeti, kaj mir sploh je.

Če vzameš človeka in ga postaviš v najlepši prostor, v katerem je čudovit kavč, lepe stene, enkraten razgled, toda v njem ni zraka – ali bo tam res lahko užival? Ali pa bo začel tolči po vratih, češ, izpustite me ven od tu? Ne moreš mu začeti pojasnjevati: »Poglej, zrak vendar ni nič takšnega. Razglej se po stenah, po sobi, ulezi se malo na kavč, prižgi si televizijo. Sprosti se vendar. Uživaj malo. Kaj zato, če ni zraka! Saj ga niti videti ne moreš.« Vidite, ko obstaja potreba po nečem temeljnem, pojasnila ne zadostujejo.

Kaj je mir? Od kod prihaja želja po miru? Se je ta porodila, ko se je nekdo nekega dne usedel za kuhinjsko mizo in rekel: »Imeti mir na tem svetu je pametna zamisel«? Ali pa je mir prirojen vsakemu človeku na obličju te Zemlje? To vprašanje je po mojem mnenju vprašanje, okrog katerega se vrti vse.

Je želja po miru osnovna za vsakega človeka, tako kot hrana in dih? Kakor spanje? Kakor žeja? Kakor voda? Je to nekaj osnovnega, brez česa ne moremo biti? Brez tega je namreč vse v neravnovesju.«

Maharaji, Trst, 17. oktober 2007

Vabilo na videoprireditev.

NAJBLIŽJE PRIJATELJSTVO

Dodaj komentar 16.10.2007 Navdih

Kadar je človek poln radosti, je najlepši. Kadar nas preveva sovraštvo, kadar smo polni jeze, nismo lepi. Radost nam najbolj pristoji. Mir nam zelo lepo pristoji. Takrat sijemo.

Nadaljuj v svojem življenju s tem. Če si našel pot, jo izkoristi. Zmeda ni dober prijatelj. Jasnost je tista, v katere družbi se želiš zadrževati. Želiš si biti v družbi radosti. Želiš si družbe miru. Imel boš veliko prijateljev. Z nekaterimi se boš družil pogosteje. Nekaterim boš rekel ‘prijatelj’ samo zato, da boš imel komu reči prijatelj. Kakorkoli že …

Toda na prave prijatelje se lahko zaneseš, saj bodo s teboj v dobrih in v slabih časih. Ko ti bo šlo dobro, jih bo vse polno okrog tebe. In ko ti bo šlo slabo, ti bodo lahko obrnili hrbet. Ne bodo te hoteli več. Pravi preizkus za prijateljstvo so slabi časi. Kdo je takrat s tabo, kdo je tedaj v tvoji družbi?

Jasnost bo vedno s tabo. Če si vzpostavil odnos in prijateljstvo z njo, ti bo stala ob strani. Jasnost, mir in radost so pravi prijatelji, ki te ne bodo zapustili niti v najgloblji in najtemnejši uri.

Preko teh stvari se udejanji vsemogočni. V tvojem življenju bi moral ohranjati to družbo.

Maharaji, Mehika, oktober 2007

Vabilo na videoprireditev.

ČUTI TO ŽEJO

Dodaj komentar 13.10.2007 Navdih

SPREMEMBA POGLEDA

Dodaj komentar 10.10.2007 Navdih

Ko sem bil na poti sem, sem pogledal v nebo. Bilo je modro, pihal je lahen vetrič, in rekel sem: »Lep dan je. Čudovit dan.« Kaj mislite, kaj je bilo tisto, kar je prepoznalo lepoto tega dneva? Oči? Ali nekaj globoko v meni, v mojem srcu? Ko vidim nekaj lepega, se nekaj v meni odzove in rečem: »Čudovito.«

Ko posije sonce, se drevesa ne spremenijo. Tudi ponoči so bila že tu, kajne? Trava je bila tu že prej in že takrat je bila zelena. Vodna gladina je bila tu v svoji lepoti, vendar je bilo temno. Tudi oblaki si bili tu, vendar jih ni bilo mogoče videti. Potem je posijalo sonce in zdaj lahko vidim zelenje, vidim drevesa, vidim vodo in vidim oblake. In zdaj ko lahko vidim, lahko razumem. Zdaj ko lahko vidim, lahko na edinstven način cenim tisto, kar je obstajalo tudi prej, ko tega še nisem videl. Zdaj ko lahko vidim, lahko tudi cenim.

Za tiste, ki znajo občudovati iz srca, obstaja neverjetna lepota. Treba je le drugače gledati. To je ena od tvojih sposobnosti – da lahko občuduješ. Nikoli je nisi uporabil neodvisno, vedno je bila vezana na tvoje sanje. Občuduješ samo tisto, kar ti ustreza. Le stežka občuduješ nekaj, kar ne ustreza tvojim namenom. Ljubiš stvari, za katere misliš, da te bodo popeljale k tvojemu cilju, kar koli že to je. Le težko občuduješ preprostost tega, da si živ, tega, da si, da obstajaš. In vendar je to tisto, kar je tvoje. To je tvoje največje bogastvo, tvoje največje obilje. Najbolj nenadomestljivo ti je že bilo podarjeno in čaka le, da ga sprejmeš. Čaka na tvoje občudovanje. Čaka le, da se ga dotaknejo neomadeževane roke srca.

Vabilo na videoprireditev.