Dobil si čoln, to človeško telo. Že samo s tem, da obstaja, se bo čoln podal na pot in šel tja, kjer še ni bil nihče. Morda meniš, da bo pot podobna poti nekoga drugega. Ne bo. Obstajajo neskončno majhne spremembe in spremenljivke, ki bodo naredile tvojo pot drugačno od poti kogarkoli drugega. Tvoje gledanje na stvari in tvoje razumevanje sta popolnoma enkratni. 

Vsak dan je drugačen. Tudi če delaš vsak dan iste stvari, si ne bosta niti dva dneva enaka. Ne gre le za dobro ali slabo; gre za to, kako to doživljaš. Nekega dne je lahko resnično hudo, a se v sebi počutiš dobro, zato porečeš: “Ni tako hudo.” Lahko nastopi dan, ko gre zelo v redu, a se v sebi ne počutiš dobro, zato si misliš: “Oh ne, vse je slabo.” Kako potujemo? Kakšen je namen te poti? Da bi to razumel, moraš začeti v točki nič. Zakaj? Ker si slišal veliko, ker si prebral veliko knjig. Tvoja glava je polna vseh teh informacij. Začeti moraš z nič, brez informacij. Glej skozi dejstva, ne skozi ideje. 

Skušaš doseči udobje za telo. Hočeš imeti mehko posteljo, mehko blazino. Ko kupuješ čevlje, hodiš z njimi, da se prepričaš, ali so udobni. Porabiš veliko časa in energije, da poskrbiš za zunanje udobje svojega telesa. Ali si vzameš čas za to, da bi si v svojem obstoju, svojem življenju ustvaril tudi notranje udobje? Ali pa se učiš živeti v neskladju, jezi in zmedi? 

Na pot se podaš kot dojenček. Ko si starejši, se stara tvoje telo. Veš, da se bo njegovo stanje poslabšalo, a skušaš skrbeti zanj in ga ohraniti. Hočeš, da ti je udobno, tako si namreč ustvarjen. Telo ne mara bolečine; zdrzne se ob vročini. Želiš gledati in poslušati to, kar te radosti. Takšen si. Ali je torej v tvoji notranjosti kaj drugače? Tudi srce bi se rado veselilo. V svojem življenju si želiš biti izpolnjen. 

Kaj je najvišje doživetje? Ni treba, da sem znanstvenik vesolja, pa lahko rečem, da je najvišje doživetje doživetje Najvišjega. Najvišje je tista sila, ki omogoča vse. Ki žene vse. Premika vse. V vsem vesolju. Ne bom ga skušal definirati, ker je ena izmed definicij Najvišjega ta, da se ne da definirati. Ne bom vam skušal razložiti, kaj je neskončnost; neskončnosti ne moremo razumeti. 

Vesolje je neverjetno, a presenetljivo pri tem ni razumevanje vesolja, ampak razumevanje, da je to, kar poganja vesolje, v nas prav sedaj in da ga lahko doživimo. In ko ga, se napolnimo z mirom, jasnostjo in radostjo. Tedaj doživljamo največjo, najbolj pristno srečo. Kako lepa priložnost je biti na poti življenja. Kaj moraš imeti s seboj? Ali potrebuješ jezo? Ali potrebuješ strah? Ne. Prejel si ju, toda ravno tako si prejel prijaznost. Obstaja zmeda, toda obstaja tudi jasnost. Obstaja bolečina, obstaja pa tudi radost. Bolečina je odsotnost nečesa. Prisotnost pa sta prijaznost in radost. 

V tvojem življenju gre za odsotnosti in prisotnosti in zavedati se moraš razlike. Nemogoče je pregnati dvome, a zelo mogoče je pripeljati v življenje jasnost. To lahko storiš. Ali si v prednostni seznam svojega življenja postavil to, česar ne želiš ali to, kar želiš? Večina ljudi ima samo sezname, česa si ne želijo: “Ne želim si zmede; ne želim si revščine; ne želim si bolečine. Nočem tega, nočem onega.” 

Naj te pripravim na to pot. Na hrbet si želiš naložiti vsega in potem te boli od prenašanja vseh teh zamisli. Ne potrebuješ vsega tega. Olajšaj si tovor. Nosi le najnujnejše; samo to potrebuješ. Naloži si jasnost. Vodila te bo skozi vse težave. Zmeda je zelo težka; jasnost je tako lahka. Bolečina je tako težka, radost pa tako lahka. To so prave stvari za na pot, ker imajo neznatno težo in si z njimi lahkotnejši tudi ti.

Podaj se na pot. To je dobra pot. Občuti nebo na njej. Ta zemlja je namenjena tebi. Čuti mir. Čuti radost.

Ker gre za tako polno in visoko koncentrirano stvar, je res ne potrebuješ veliko. Samo malo. In če ti uspe, je v redu. Ljudje mislijo: »Potrebujem ogromne količine jasnosti,« ali pa, »ves čas moram biti jasen.«

Koliko jasnosti res potrebuješ? Manj kot debelina lasu bi je bilo dovolj. Če se sredi najhujše katastrofe za milijoninko sekunde vprašaš: »Ampak ali veš, kaj je zate res pomembno?« Samo to je potrebno. In postane jasno. Megla izgine.

Mogoče boš moral poskusiti večkrat, da se usede vate, ampak prav veliko je res ni potrebno – da se zavedaš, da si zavesten, da znaš ceniti. Tiste stvari, ki jih sam želiš ceniti.

Kadar rečem, da je treba ceniti, ne govorim o tem svetu: ceni svoj televizor, ceni svojo pečico, ceni to ali tisto stvar. Ljudje rečejo: »Ljubim televizijo.« In jaz jim rečem, da je ne morejo ljubiti. Ne moreš ljubiti predmeta, ki s teboj nima čustvenega odnosa. Tako kot potrebuješ živega zdravnika. Tako kot potrebuješ živega učitelja. Ne gre namreč za to, da razvozljaš pomene za besedami. Ali pomene za različnimi filozofijami, ali pomene za različnimi idejami. Da, čutiti moraš! Prav zares moraš čutiti. Šele s tem se rodi resnično razumevanje.

Obstajati pa bi morali tudi ljudje, ki bi izpostavili to, kar je dobro, to, kar je prav, to, kar je lepo. 

V življenju obstajajo dobri dnevi in slabi dnevi. Ob dobrih dnevih želim biti srečen. Ob dobrih dnevih želim čutiti mir. Ob dobrih dnevih želim čutiti, da sem živ. Ob dobrih dnevih želim čutiti, da sem povezan s seboj. Da sem osrediščen. Da sem eden in da sem cel. Da nisem razcepljen na dvoje, troje, štiroje ali petero. 

In potem so tu tudi slabi dnevi. In veste … Celo ob slabih dnevih si želim samo to, da bi bil srečen. Nisem tu zato, ker bi ti rad poskusil pojasniti koncept sreče. Nihče ti ga more pojasniti. Sam namreč zelo dobro veš, kaj je sreča.

Sreča ni samo to, da se smejiš. Pri sreči ne gre za nasmihanje. Sreča ni zgolj del dneva, ko postaneš za hip srečen. Sreča je sreča, ker se dobro počutiš. In to ne v zvezi z neko stvarjo. Vidite, vsi mislimo, da je sreča to, da smo zaradi nečesa srečni. 

Če tvoj otrok opravi maturo, si rečeš: »Srečen sem.« Če zadanemo na loteriji, si rečemo: »Tako zelo srečen sem!« Če v službi napredujemo, si rečemo: »Res sem srečen.« Mislimo namreč, da je sreča povezana z vsemi stvarmi na tem svetu. Da nas bo na nek način ta svet osrečil. 

Jaz pa ti povem, da je na vsem svetu samo en človek, ki te zares lahko osreči. Morda veš, kdo? Ah … Gre za človeka, o katerem veš bore malo. Nenavadno … Človeka, ki te resnično in prav zares lahko osreči, poznaš zelo slabo. 

Svoje prijatelje poznaš precej dobro. Veliko veš o drugih ljudeh, o znancih, o tovariših iz službe, zelo malo pa veš o samem sebi. Kdo si? 

Ti sam si oseba, ki te lahko zelo osreči.

Mir na tem svetu ne bo izšel iz logike. Kajti vsak človek ima svoj prav. Nihče se ne moti. Ljudje, ki stojijo na levi strani ulice, kažejo na tiste z desne strani in govorijo: »Oni se motijo.« In ljudje na desni strani ulice kažejo na levo stran in govorijo: »Oni se motijo.« In pravzaprav imajo oboji prav.

Mir na svetu ne bo izšel iz logike, kajti če bi bilo to res možno, bi ga že imeli. Česa še nismo poskusili? Nismo še poskusili sočutja. Sočutje za svoj obstoj. Sočutje za tvoj obstoj. Sočutje za slehernega človeka na obličju Zemlje. Ne logika, temveč sočutje.

Iz sočutja pride razumevanje. Ko razumem. In iz razumevanja pride osebna rast. Osebna rast. Kaj je osebna rast? Na palubi velike ladje ne vidiš prav dosti. Če se povzpneš v prvo nastropje, vidiš malce več. V drugem spet vidiš več kot v prvem. Vse dokler se ne povzpneš na vrh, do sračjega gnezda. To je osebna rast. Ne gre za ustvarjanje novih prizorov. Gre za čim višjo točko, ki ti omogoča kar se da širok razgled. Čemu? Ker tam lahko občuduješ.

Občudovanje. Ko se te dotakne občudovanje, hvaležnost ni več daleč. In kaj se zgodi potem? Ko prejmeš hvaležnost? Ah … Takrat najdeš strast. In potem? Strasti sledi sočutje. In potem? Sočutju sledi razumevanje. In krog se nadaljuje, gre naprej. In kdo se razvija skupaj s tem krogom? Ti. V tem krogu hvaležnosti, sočutja, razumevanja, rasti. Vseh teh stvari. To postanejo tvoji prijatelji.

Maharaji, Tel Aviv, april 2008

Vabilo na videoprireditev