19.03.2008 07:00
Navdih
Ko si znotraj zadovoljen, tvoje življenje ni več samo črtica med dvema letnicama, temveč resnično življenje. Tudi če se te nihče ne bo spominjal, je v redu. Ti boš vedel. Kajti srce, polno radosti, bo plesalo v večnost.
V večnost. Takšna je narava stvari. In če danes pogledaš nazaj, se marsičesa, kar se je zgodilo, ne boš več spomnil, vedno pa se boš spominjal dneva, ko je bilo srce polno. Vsak tak dan je poseben.
Maharaji, vir: TPRF
Vabilo na videoprireditev
7.03.2008 19:47
Navdih
Razlika je, če si sam ali pa, če si osamljen. To, da si sam, je lahko dobro. Počutiti se osamljeno, pa ni nikoli dobro. In nikdar in nikoli v svojem življenju - ne glede na to kaj se zgodi - se ne bi smel počutiti osamljeno.
Kajti s teboj je nekaj močnejšega od celotnega vesolja. In vse dokler boš živ, te ne bo zapustilo.
Maharaji, vir: TPRF
Vabilo na videoprireditev.
28.02.2008 17:21
Navdih
Veliko ljudi misli, da bo izpolnitev za njih spremenila ves svet. Pa ne bo. Povedala ti bo samo, kjer je resnični dom.
Kako se torej pripraviti nanjo? Končno se boš moral naučiti zaupati samemu sebi. Doslej si nisi zaupal. Zaupal si samo drugim ljudem. In bilo je prikladno. Če jim ni uspelo, si jim lahko rekel: »Izneveril si se mi, jaz pa sem ti zaupal. Grozen si. Prevaral si me.« In ponavadi je to izrečeno v potoku solz.
Toda tokrat ne gre za drugega človeka. Tokrat gre zate. Ali znaš zaupati samemu sebi? Ali znaš zaupati življenju? Ali veš, kako je, če zaupaš dihu? Ali veš, kako je, če zaupaš obstoju? Ali veš, kako zaupati dejstvu, da mir leži v tebi?
To je potrebno. Naj obstaja jasno razumevanje, da je to, kar iščeš, v tebi samem.
Maharaji, vir: TPRF
Vabilo na videoprireditev.
17:19
Navdih
Nekaj v zvezi z izgubljenostjo: ko enkrat ugotoviš, da si izgubljen, nisi več izgubljen. To je trik pri izgubljenosti. Izgubljen si, dokler ne veš, da si izgubljen. Ko pa enkrat prepoznaš, da si se izgubil, si na dobri poti, da se najdeš.
Poskusi se ne izgubiti. Kajti biti izgubljen ni zabavno. Toliko prijetnega je v tem, da se zavedaš lepote, ki je znotraj tebe. Mar ni res? Da vsaj za trenutek spregovori srce. Da vsaj za trenutek zmaga in te vodi srce.
Srce ti nikdar ni lagalo. Nikoli. Vselej ti je pripovedovalo resnico. In vsakič te je vodilo v najboljšo možno smer. Nežno, prijazno. Naj bo to srce nekaj časa samo s tabo. Zelo lepo je. Samo to je potrebno. Ni se ti treba več izgubiti. Nikoli.
Maharaji, vir: TPRF
Vabilo na videoprireditev.
17.02.2008 15:33
Navdih
Ta svet je poln ljudi, ki iščejo rešitve, ne da bi se poglobili v problem. To lahko primerjamo s hišo in smetmi, ki ležijo okoli nje. Vsak dan piha veter in v tvojo hišo nosi umazanijo. Vsakič, ko gledaš reklame o sesalcih za prah ali o novih izumih za odstranjevanje prahu, napneš ušesa. Tako se večini ljudi življenje odvija v čakanju in upanju, da se bo pojavil nekdo z lažjim sesalcem, ki bo imel večjo moč. Slišite lahko: “Prinesite starega, dobili boste popust in domov boste lahko odnesli novega, boljšega.” Ali ne čaka vsakdo na boljšo mišelovko? Rešitev za naše probleme. In potem nekdo pravi: “Ne potrebuješ sesalca za prah; ne potrebuješ krpe za brisanje prahu. Lahko uredim ta tvoj problem s prahom.” “Kako je to mogoče?” Nekateri ljudje s kančkom modrosti bodo rekli: “Prav. Povej mi.” Rešitev? Posej travo. Ali obloži površine s ploščami. Tvoj problem je prah in vse je tako slabo zato, ker je dvorišče polno prahu. In ko odpreš okno, ga veter prinese v hišo. Je to pameten nasvet? Seveda. Bodi pozoren na te stvari v svojem življenju. Kakšne so tvoje rešitve? Kaj bi rad rešil? Kaj bi rad kot človek – ne kot starš, sorodnik, zaposleni ali delodajalec – kaj bi ti rad storil v svojem življenju?
Če si našel zgolj nekaj, kar se nenehno spreminja, nisi sledili svoji pravi želji. Kajti prava želja se ne spreminja. Takšna je njena narava, njena lepota. Nanjo ne vpliva to, kar se dogaja okoli tebe, kdo prihaja in odhaja v tvojem življenju. Nič nima opraviti s tem. Živiš v svetu, ki se neprestano spreminja. Živiš v hiši, ki je drugačna vsak dan. Vsa tesnila v vratih se polagoma starajo. Ne glede na to, kako trdna je tvoja hiša, se počasi seseda. Ves ta prah, ki se ga skušaš znebiti, se je združil, zgostil in ustvaril planet Zemljo in ta se sedaj spreminja. Vsak dan, ko hodiš po svojih poslih, se to dogaja. In v takem svetu živiš.
Predstavljaj si, da greš za teden dni na počitnice in se že prvega dne zavedaš, da se bo to enkrat končalo. Lahko si rečeš: “O, to je strašno. Končalo se bo.” Ali je vse tvoje početje le pritoževanje? “Ne upam se imeti lepo, ker vem, da se bo končalo.” Ne. Ravno nasprotno. V teh dneh bi se rad imel kar najlepše. Ne bi rad zamudil niti ure niti trenutka – želel bi doživeti vse. Tako je treba živeti svoje življenje. Kajti te počitnice, ki jim pravimo življenjska doba, se bližajo koncu. Ne gre za to, da bi se moral bati. Preveč ljudi je ujetih v to. Življenja ne moreš živeti v strahu in tarnanju. Življenje je treba živeti s strastjo po razumevanju, jasnosti in občutku izpolnjenosti vsak dan posebej.
Rešitve naših težav iščemo na utopičen način. Stori to, stori ono, in končno bo prišel čudoviti čas, ko bo vse popolno, ko bom uresničil vse, ko mi bo vse jasno in bom vedel vse. Takšen utopije ni. Tvoja utopija se dogaja vsak dan, ker je vsak dan tvojega življenja popoln. Odpri oči in glej, kako lepo je obstajati, kakšno darilo je. To je mogoče.
Nedavno je kolibri zgradil gnezdece pred mojo pisarno in znesel dve jajčki. Samička je prihajala in sedela in izvalila sta se mladička. Poskrbel sem, da ju nihče ne bi motil. Najprej je prišel ven prvi, sedel na vejo in razgibaval krila. Naredil sem nekaj lepih posnetkov. Samička je sedela na drugi veji in gledala. Imel sem posodico z medom, da bi imela hrano čim bliže in to je ni motilo. Ta mladiček je moral imeti popolno zaupanje. Na izbiro je imel strah ali pa “vse je v redu”. Nobene logike, nobenega razglabljanja. Ne: “Nekdo, ki ima fotoaparat Canon, mi ne bo storil nič hudega,” ali “Nekdo, ki me je pustil živeti do sedaj, me ne bo prizadel.” Ne. Lahko bi imel popolno preganjavico in paniko, a je ni bilo. Prišel sem s svojim aparatom in ptiček je gledal, dokler ni končal svojih priprav na letenje, potem je odletel. Na vrsto je prišel drugi mladiček, ki je bil še manjši. Sedel je na veji in se ni premaknil. Dlje časa je trajalo, da je razgibal svoja krila. Nato je nekega dne odletel tudi on. Bilo je enako: ali strah ali zaupanje? Oba sta izbrala zaupanje.
Kaj boš izbral v svojem življenju? Strah ali zaupanje? Lahko razglabljaš in izbereš strah. A z razumevanjem lahko spoznaš, da je veliko več lepega, kot boš sploh kdaj lahko izmeril, veliko več jasnosti, kot jo boš sploh lahko kdaj dojel. To življenje je najlepše darilo, kar jih boš kdaj dobil, najbolj dragoceno darilo, dano najbolj od srca. Avto ali hišo lahko nadomestiš, a diha ne moreš nikoli. In moraš ga le sprejeti.
Ljudje si ustvarjajo razne situacije: “O, kako sem zaposlen. Moram storiti to, moram storiti ono.” Kaj lahko res storim? Lahko se naučim, kako je v življenju potrebna hvaležnost. In moja hvaležnost naj se začne z eno samo stvarjo, dihom, da bom razumel, kako dragoceno je to. Eno samo življenje. Skrajno pomembno je, da si jasen in odločen. Ne smeš zapraviti nobenega trenutka. Tako kot na počitnicah.
Maharaji, vir: TPRF
Vabilo na videoprireditev.
3.02.2008 16:58
Navdih
Smo si res tako zelo različni?
Mogoče se v umetnosti prežvekovanja ločimo, toda ko moramo iti onkraj te točke, ni več razlik. Nobenih. Hrano vsi pogoltnemo. Videl sem Japonce, ki to počnejo, videl sem Indijce. Videl sem Američane in videl sem ljudi, ki tega niso naredili, pa jim je bilo žal. Eni živijo v nebotičnikih, drugi pod zemljo, tretji v cenenih hiškah, četrti v dragih četrtih, peti v lepih deželah, šesti v ne tako lepih krajih, eni živijo tukaj, drugi tam; nekdo živi na Irskem, nekdo v Ameriki, nekdo v Kanadi.
Toda, če se ustavimo pri dihanju, mar zraka ne potrebujemo čisto vsi? Smo si res tako zelo različni? Resnično? Smo tako drugačni, da rečemo: »Ne, ne, ne. Tvoj Bog, moj Bog, ta Bog, tisti Bog …«?
Med vsem premišljevanjem nismo kaj dosti premislili o lastni naravi. Naše narave nismo vključili v razmišljanje. Namreč to, da resnično obstaja stvar, ki bi nam – če bi bili z njo povezani, če bi naša zavest bila pri tej stvari – prinesla ne samo radost, temveč najvišjo radost. Neomejeno. Radost brez primere.
In osebno mislim, da je prav to tisto, kar nas mora strastno zanimati.
Maharaji
Vabilo na videoprireditev.
31.01.2008 15:45
Navdih
Nekaj v nas pravi, da so radost, sreča in izpolnitev mogoče. Radi bi iznašli ustrezno orodje, a se ne zavedamo, da nam je bilo neverjetno orodje za uresničenje te možnosti že dano. To orodje se imenuje življenje. Razmislite o naslednjem: življenje je orodje za dosego nečesa. Življenje, ki ti je dano, lahko uresniči to možnost.
Ali želiš sprejeti to možnost? Vprašanje ni “Mar ne bi bil rad srečen?” Vsakdo bo rekel: “Jasno.” Ampak ali želiš sprejeti to, da je življenje orodje, s katerim lahko dosežeš največjo radost, največjo srečo? Vse kar počnemo, je namenjeno temu, da bi bili izpolnjeni. Vendar mi ne pomislimo, da nam to, kar počnemo, da bi bili izpolnjeni, izpolnitve morda ne bo prineslo. Stvari, ki jih počnemo, so lahko potrebne zaradi veliko razlogov, a z njimi ne bomo dosegli cilja, ki se mu reče resnična radost.
Vsak dan imaš priložnost za to. Ali imaš sposobnost pogledati na sleherni dan kot na nov dan? Prepoznati vrednost trenutka? Biti izpolnjen? Da, imaš. Res? Imaš? Mi smo popolnoma zadovoljni z razočaranji in s tem, da svoje razočaranje izražamo drugim ljudem. Če gre nekaj narobe, tako spregovorimo. Nihče pa noče govoriti o dobrih stvareh, ki se dogajajo. Govorjenje o tem, da smo živi, ni zanimivo.
Imaš sposobnost prepoznavanja, kaj je dobro. Počni to. Če bi bilo življenje platno z barvami – ali bi slikal? Če bi življenje bilo boben – bi igral nanj? Mogoče bi rekel:“Ne znam slikati. Ne znam igrati. Ne vem kako.” To so izgovori. Če res ne veš kako, se tega lahko naučiš. Treba se je potruditi in poiskati ter razumeti. Dobil si orodje za to. Imenuje se življenje.
Učenje je tako odmaknjeno od nas, da ne vemo, kaj pomeni. Obstoj merimo s svojimi dosežki in neuspehi. Živimo v svetu, kjer je mogoče vse urediti v hipu. Za vse se najde rešitev. Človek si misli: “Rad bi bil srečen. To pa res ni težko.” Takšen je končni sklep. Ni se ti treba ničesar naučiti ali razumeti; do vsega obstajajo bližnjice.
V tem svetu takojšnjih rešitev jaz govorim: “Kaj je življenje, se moramo učiti.” To se gotovo zdi kot nenavadno sporočilo, ker ljudje mislijo, da so naleteli na še eno reklamo. “Ste nesrečni? Ni problema! Izvolite, pogoltnite to tableto.” Jaz pa pravim: “Uči se. Odpri oči. Opazuj. Poglej okoli sebe. Vse, kar vidiš in doživljaš, nekega dne ne boš več mogel gledati in doživljati. Razumi, prišel bo namreč čas, ko ne boš mogel razumeti ali se zavedati radosti razumevanja.”
Na nek način bi radi dobili zmožnost zrenja v prihodnost. Ne boš je dobil. In kakšno prihodnost si želiš? Takšno, ki si jo boš sam oblikoval? Ali prihodnost zmaja, ki se je strgal z vrvice? Ki ga premetava. Ko se stvari dogajajo naključno. Kakšne bodočnosti si želiš? Sam vidiš, da je negotova. Toda zagotovo si lahko izpolnjen kljub vsej negotovosti, saj izvir izpolnitve ne prihaja iz zunanjega sveta. Izvir je v tebi. In tega se moraš naučiti – zavedanja sebe, takšnega kot si. Zato pa moraš razumeti, da je življenje orodje. Če bi razumel možnosti, ki obstajajo ta trenutek, se ti ne bi bilo treba ozirati v preteklost ali se pritoževati nad njo. Pravimo: “Takšno je življenje,” ker nam je to rekel zaupanja vreden človek in se o tem nikoli nismo spraševali. Toda ali smo se kdaj vprašali: “Kako naj uporabljam orodje življenja, ki mi je bilo dano, da dosežem, kar bi rad dosegel?”
Nekateri bodo rekli, da je to napačno vprašanje. Srce vam bo reklo, da je to čudovito vprašanje. Postavite to vprašanje nekomu, ki ve. Srce bo vedelo, kdaj bo prejelo pravi odgovor. Vse, kar se dogaja, je pomembno – ne nepomembno – za vnovično doseganje izpolnjenosti, vsak dan.
Če se naši pogovori sučejo okoli vsega, kar je narobe, je poslušanje dobrih novic lahko težavno. Vendar je dobro. Dobro je, da živite. Dobro je, da obstajate. Dobro je biti srečen. Dobro je biti izpolnjen. Dobro je živeti v jasnosti. Dobro se je učiti in razumeti. Dobro je tisto, kar je pomembno. To so bile vedno dobre novice. In vedno bodo take. Maharaji, vir: TPRF
Vabilo na videoprireditev.
23.01.2008 15:41
Navdih
Vse se bo spremenilo, takšna je narava stvari. Spreminjajo se. V svojem življenju se zato osredotoči na nespremenljivo.
Bodi osredotočen. Ne izgubi tega. Kar je zate pomembno, naj ostane pomembno. Ohranjaj razumevanje življenja in njegovo dragocenost. Ni potreben prevelik trud, da ostaneš osredotočen. Žalost ti namreč vzame več energije, kot sploh lahko verjameš.
Osredotočenost in zavedanje ne vzameta več kot pičlo sekundo. Slabi občutki po napaki, ki si jo zagrešil, pa lahko trajajo leta dolgo. Sekunda jasnosti ti lahko prihrani leta in leta muk in trpljenja. Zato izberi. Je sekunda jasnosti res tako zahtevna? Ni.
Kaj je zavedanje?
Zavedati se. Biti zavesten. Kanček zavedanja in malce jasnosti ti lahko prihranita ogromno bolečin.
Maharaji
Vabilo na videoprireditev.
22.01.2008 07:42
Navdih
To, o čemer bi rad govoril, je iz srca in zelo preprosto. Vedite, da imajo majhne stvari včasih največji vpliv na življenje. Majhne stvari, kot na primer mir, ki ga začuti v srcu vsako človeško bitje. Morda je to majhna stvar. In v stremljenju po blaginji spregledamo načelo, postavljeno že v davnini: mir, nato blaginja.
Dandanašnje nas ženejo ambicije. Ali ste se kdaj vprašali, čemu ambicije? Kaj so ambicije siromašnega kmeta v nekem oddaljenem kraju? Da bi delal v nebotičniku? Še nikoli ni videl nobenega in si ga sploh ne predstavlja. Kakšne so ambicije dečka, ki ima samo kolo dvokolesa in ima z njim neverjetno veselje, ko ga uro za uro poganja po ulici? Ne proglašam se za vsevednega, a sem kar veliko potoval. Ambicije teh ljudi se ne razlikujejo tako zelo od ambicij vseh, ki sem jih danes zjutraj v tem mestu videl na poti v službo. Včasih pozabljamo, da smo ljudje. Imamo zelo preproste potrebe. In na vrhu seznama želja je vedno potreba, da bi bili zadovoljni. Da bi čutili srce, polno radosti. Da bi občutili mir – ne mir, kot je po definiciji – ampak mir v vsakem od nas. Hodim iz kraja v kraj, da bi spomnil ljudi na najvažnejše stvari v njihovem življenju. Na preproste, nezapletene stvari. Na tem svetu vidim vojne. Nimam rad vojn. In vem, rečeno je bilo že tolikokrat, da jo najbolj sovražijo ubogi vojaki, ki se morajo bojevati. Nihče ne mara vojn. In vendarle se dogajajo znova in znova. In vedno, ko je vojna, obstaja tudi želja po miru. Je to naključje? Ne, želja po miru je že prisotna. Iščemo vsepovsod in včasih pozabimo pogledati vase in poiskati žejo, ki je v nas. Žeja je v nas, a tudi izvir vode je v nas. V nas je hrepenenje po miru, pa tudi mir, izpolnitev tega hrepenenja, je v nas. Tako smo ustvarjeni. Smo človeška bitja, ki vsako na svoj način stremi k istemu cilju. Ob koncu dneva ima morda nekaj ljudi več, nekaj pa manj sredstev, a gonilna sila je za vse enaka.
Obstaja veliko ver in rešitev, tako kot obstaja veliko različnih kuhinj. Tešile naj bi isto temeljno lakoto, ki jo ima v sebi vsak človek. Ženejo nas zelo temeljne ambicije. Ne gre za to, ali se jih svet zaveda, ali se jih ne. Česa se mi zavedamo? Kaj mi vidimo?
Ko se pogledaš v zrcalu, se vidiš drugače, kot te vidi kdo drug. Nase gledamo zelo, zelo različno. Mi poznamo svoje potrebe. Razumemo svoje potrebe. In karkoli počneš in kamorkoli greš na tem svetu, se spomni, da je mir na vrhu notranjega seznama. Na zunanje sezname vplivata družba in moda. Zunanji seznami se spreminjajo. Notranji seznami ostajajo nespremenjeni, takšni, kot so še iz tvojih otroških let.
Lahko se izražamo različno, lahko celo govorimo različne jezike, a prava čustva naših src niso tako različna. Če se danes voziš v čolnu tega sveta, postanejo majhne stvari, kot je živeti v miru, neverjetno pomembne. Takšno je moje mnenje. To je moje sporočilo. Ne morem si kaj, da ne bi čutil, kako nas vse ženejo enake ambicije. Morda je to, kar veš in kar si dosegel v življenju, nepredstavljivo za pojme kmeta v Indiji. Vendar pa smo tako zaposleni z razlikami med nami, da smo pozabili na naše podobnosti. Čeprav imam rad raznolikost, pa imam rad tudi podobnost med nami vsemi, to je, da v srcu vsakega človeka na obličju te zemlje gori svetla luč. In da mora ta luč svetiti čim močneje v tej veliki temi nevednosti, v kateri se ljudje borijo s svojo lastno vrsto.
Rad bi povedal vsakomur, da se je treba po odgovor in rešitev napotiti navznoter. Išči stvari, ki jih želiš, a poglej tudi vase. Ljudje spoznavajo, da gre za močno sporočilo in razumem, zakaj: ker dostikrat pozabljamo na te preproste drobne stvari. Ko se spotikamo v temi, je morda rešitev že od nekdaj v nas. Če bi le malo odprli srce in pustili sijati tej luči, nam ne bi bilo treba zadevati ob ovire tam zunaj. Tako enostavno je in je vedno bilo. Mir, nato blaginja. Tvoj lasten klic v tebi, ki ga občutiš. Naj postane resničnost. Mir ni utvara. Mir je roža, ki jo nosi vsak človek. Le to mora biti mir.
Maharaji
Vabilo na videoprireditev.
19.01.2008 09:30
Navdih
Mnogo potujem in pripovedujem ljudem o miru. Ljudje si različno razlagajo mir. Uporabimo prispodobo luči in si želimo videti prižgane luči na mejah Indije in Pakistana, Bejruta, Izraela in Palestine, kjerkoli že. Ampak mir je nekaj več kot prižgane luči. In to je vredno premisleka.
Telo oljenke je izdelano iz gline. V svetilki je bombažni stenj in v posodici je olje. Če prižgete stenj, bo gorel le nekaj minut, nato pa ugasnil. Če hočete, da bo svetilka gorela dolgo časa, potrebujete olje. Morda ga celo ne vidite, toda olje je tisto, ki ohranja plamen stenja in daje svetlobo. Obstaja mir, ki ni le površinski, ni le mir med idejami in stanji, ampak mir, ki sega mnogo dlje od tega. Mir, s katerim želimo priti v stik in o katerem bi morali danes govoriti na svetu, je mir, katerega odsev bi radi videli na mejah med narodi.
Da se ljudje ne borijo med seboj, je samo odsev, posledica nekega drugega dogajanja. Ni resnična stvar. Mati ali oče bi rada, da se njun otrok smehlja. To je čudovit občutek. Kako naj torej ravnata? Ali naj si vlečeta lica narazen? Vstavita kos lesa med ustnice?
To namreč poskušamo storiti. Ustvarili smo vrednotenje, kdaj nastopi mir: takrat ko ni vojn. Ampak ko ‘ni vojn’, je to posledica nečesa, ravno tako kot je vojna posledica nečesa. Mir bo nastopil, ko bo vsak od nas lahko začutil ta občutek miru v sebi. Če hočeš razsvetliti sobo, prižgeš luči. Vsaka luč je človeško bitje. Če hočeš mir na svetu, moraš prižgati luči, ki se jim reče ljudje.
Imamo osnovne potrebe in če niso izpolnjene, je res vseeno, kaj delamo. Zamenjujemo danes za jutri. Danes smo porabili za načrtovanje jutrišnjega dne. A ta dan ne bo nikoli prišel, ker jutri vedno prihaja v obliki današnjega dne. Kako bomo preživeli jutri? V načrtovanju naslednjega dne. Svet je v ustaljenih tirih. Zamenjali smo mir za blaginjo, čeprav je pravilo od nekdaj – najprej mir, nato blaginja. Mislimo, da je vse, kar potrebujemo, blaginja. Če bi vsi imeli hrano, bi bilo vse v redu. Ampak tudi če ljudje imajo hrano, imajo še vedno potrebe.
Vsaka civilizacija na obličju te zemlje je iskala tisto ‘nekaj’. Žeja po miru je v tebi in tudi mir je v tebi. Začni pri sebi. Začni se zavedati, kaj ti pomeni današnji dan in ga ne zamenjuj za jutrišnjega. Kaj ti pomeni ta trenutek, v katerem živiš? Tvoje življenje je kot ogrlica – ta trenutek, naslednji trenutek, še en trenutek, naslednji trenutek. Ti si prvi korak. Mir se začne pri tebi, ne pri nekom drugem. Vsa naša življenja in stvari so prišle od nekod drugod. A mirovni proces se začne pri tebi. Začne se s tvojim razumevanjem možnosti, ki jih prinaša to, da si živ.
Toliko se dogaja, kar vleče našo pozornost. Morda bi moralo našo pozornost privlačiti nekaj drugega in to je možnost miru. Toliko stvari nas odvrača od tega. Morda je nekaj, od česar nas nič ne bi smelo odvrniti, in to je možnost, ki jo prinaša življenje samo.
Ljudem predstavljam možnosti, ki jih imajo. Spominjam jih, naj prilijejo olja v svetilko. Lepo je, če okrasite glino in če imate stenj, a ne pozabite na olje. Obstaja veliko prednostnih stvari in zahtev, mnogo je še treba storiti. Ampak začni z zelo preprostim obrazcem miru in blaginje. Ta obrazec so postavili že v davnih časih. In mir se začne pri tebi.
Maharaji
Vabilo na videoprireditev.
Naprej
Nazaj
